Mladi za mlade, učitelji za mlade, učenje na daljavo

13. marec 2020: novica o zaprtju vseh šol nas je vse pretresla. Nismo zares razumeli, kaj se dogaja. Ta odločitev se nam je zdela pretirana, vendar nismo imeli izbire. To se je dogajalo povsod, po vsej Evropi. Torej brez izjem. Neverjetno!

Mary Ellen Virtič Ramasimanana
Mary Ellen

Za pravilno ukrepanje bi kot učiteljica morala razumeti to odločitev. Učenje na daljavo? Kaj je to? Kako je to mogoče? Kako ga je mogoče izvajati? Kaj storiti? Imela sem veliko vprašanj in nobenih odgovorov.

Učenci so spretni in navajeni brskati po internetu, navajeni delati z računalnikom, zato ne bo težav. Vendar govorimo o šoli. Učitelji na to nismo bili pripravljeni. In nič ni bilo načrtovano, da bi nas usposobili. Čez noč smo zapustili šolske klopi in jih zamenjali s stoli, ki smo jih imeli doma.

Kar zadeva mene, sem imela v mislih samo eno idejo: Učiti moram in mladih ne smem pustiti samih. V torek, 17. marca, drugi dan zaprtja, sem izvedla pouk na Google meet. Orodje sem poznala, vendar sem ga prvič uporabila z učenci. Številni stanovski kolegi so bili prepričani v napovedi in upali, da se po dveh tednih vrnemo v šolo. Učenci so dobivali naloge po elektronski pošti brez predavanja. Na veliko začudenje svojih učencev, sem kljub vsemu poskušala poučevati kot v razredu. Navdušenje nad novim je bila najpomembnejše. Izkoristili smo priložnost, da smo si izmenjali novice, da smo se razbremenili napetosti strahu in tesnobe. Za pripravo ure pouka sem potrebovala trikrat več časa, saj sem si morala praktično vse na novo zamisliti. Ni šlo za enak stik ali enak pristop kot v razredu. Vendar je bilo pomembno, da sem se še naprej učila. Uživali smo v teh srečanjih.

Toda sčasoma so se novice “od zunaj” poslabšale. Čeprav so bili sprva določeni datumi “vrnitve k normalnemu” pouku, smo se postopoma začeli izogibali besedi šola. To ni bila več prednostna naloga. Uveljavil se je ritem domačega šolanja. Toda nihče ni preverjal, kako mu gre. Vse je bilo naloženo na ramena učiteljev, da bi zagotovili pravilen potek šolanja otrok in mladostnikov. Težko je bilo in še vedno je težko imeti nadzor nad tem, kaj se dogaja za zaslonom. Vidimo le tisto, kar učenci želijo, da vidimo. Ne vemo, kaj se dogaja za zasloni.

Kakšen je bil pouk? Kako se počutijo učenci?

Upam si trditi, da je šola izgubila eno od svojih glavnih vrednot: zagotavljanje enakih možnosti in usposabljanja za vse otroke. Zakaj? Ker je odvisna od tehnologije. Učitelji bi lahko učili, če bi imeli dobro povezavo, če bi nas vsi slišali in videli. To pomeni, da mora imeti vsakdo dobro opremo. Toda vsi učenci nimajo enakih možnosti. Tako se razlike pojavijo na prostem: socialne razlike, finančne razlike, kulturne razlike in seveda intelektualne razlike. Razlike kopljejo brazde, ki so vedno širše. Večina učencev se je navadila na bolj sproščen ritem: vstajanje v zadnjem trenutku, bivanje v pižami, pouk ob postelji ali celo v postelji, kamere so bile včasih priklopljene, včasih ne.

… Tako se je končalo šolsko leto 2019-2020.

Veselje ob ponovnem srečanju na začetku šolskega leta 2020/21 je hitro ugasnilo, ko je zagon novega leta pregnala grožnja nove zapore. Na koncu so odločevalci vseeno prepoznali potrebo, da morajo šole ostati odprte. Zato smo storili vse, da bi šole za vsako ceno ostale odprte. Vendar pa se še nismo popolnoma znebili virusa. Še vedno je prisoten in še naprej divja. Pojavile so se nove razlike: za bivanje v šoli potrebujete “zdravstveno izkaznico”. Obstajajo tisti, ki so bili ozdravljeni, tisti, ki so bili testirani, tisti, ki so bili cepljeni … Nova skrb, ki zahteva pozornost in energijo vseh izobraževalnih ustanov. Njihova primarna naloga, da izobražujejo in usposabljajo mlade, je potisnjena na drugo mesto.  Vidimo, da so mladi prisotni, vendar ostajajo odsotni v njihovih mislih. Že več mesecev ne hodijo v šolo. Treba jih je ponovno privaditi. Učitelj mora biti pozoren, potrpežljiv, razumevajoč, a tudi strokoven, dokončati program, nadzorovati, poskrbeti, da učenci opravljajo izpite, da so uspešni, da se udeležujejo različnih tekmovanj in natečajev ter da so boljši. Med učitelji in učenci mora obstajati medsebojno razumevanje … To so vse naloge učitelja z dodatnim bremenom – nadaljevati poučevanje po pandemiji. Mladi so se zelo spremenili, vendar so še vedno mladi. Še vedno so prilagodljivi, odprti in razpoložljivi za spremembe. To je lep izziv.

Najbolj optimistični bodo rekli, da živimo v novi dobi. Smo v prehodni fazi poskusov in napak in normalno je, da se bodo pojavljale težave. Zagotovo bomo našli pravo ravnovesje med učenjem na daljavo in učenjem v šoli. Tega ravnovesja ne moremo najti brez potrpežljivosti in eksperimentiranja. Najpomembnejše je, da delujemo skupaj. Na srečo mladim kljub vsemu nikoli ne zmanjka inovativnih idej. To daje upanje. Skoraj se nam zdi, da bi se lahko zahvalili temu virusu, saj brez njegove prisotnosti nikoli ne bi imeli priložnosti doživeti vsega tega, videti nekaj drugega.

Vprašanje pa je, kako daleč smo pripravljeni iti z vsemi temi spremembami. V kolikšni meri so sprejemljive za dobro vseh?

Avtorica: Mary Ellen Ramasimanana Virtič, profesorica francoščine

ADRA Sloga EU Presidency

ZBIRAMO PRIJAVE ZA SODELOVANJU PRI PROJEKTU BODE – Brez ovir do enakosti Vas zanima kaj je zagovorništvo, kako …

Prostovoljska pomoč

Objava iz dne: 16.5.2022 ZABAVA ZA VSE – Bila je čudovita nedelja . Delavnice psiho-socialne podpore za družine, …

ADRA Slovenija začenja z izvajanjem aktivnosti iz projekta Brez ovir do enakosti (BODE) skupaj z društvom Medkulturni dialog …

Z največjim veseljem in zadovoljstvom vam sporočamo, da je Fardosina družina iz Somalije končno združena. Kot je bilo …