29. marec 1999 je še vedno zelo živ v mojem spominu. To je bil moj prvi delovni dan v ADRA mreži in hkrati najhujši dan državljanske vojne v Angoli. Na letališču v Lizboni sem se poslovil od svoje družine in prijateljev. Vsi smo imeli solze v očeh, v misli se nam je prikradel strah. 
Moj osemurni letalski polet proti Angoli je bil eden najtežjih v mojem življenju. Dvom in strahovi so naraščali iz minute v minuto. Ko sem pristal, so bili moji strahovi upravičeni. Kaos vsepovsod, lakota na vsakem koraku. V zraku neznosen smrad in vlaga. Majice je bila v trenutku prepojena z znojem. Obupani ljudje so proti meni stegovali roke in prosili za drobiž ali košček kruha. Svet, ki sem ga pred osmimi urami pustil za seboj, je bila samo še oddaljena misel. Noben pogovor ter nobeno brskanje za informacijami me ni pripravilo na pretresljive prizore, ki so bili posledica dolgoletnih oboroženih spopadov.
V dneh, tednih in mesecih, ki so sledili, smo se skupaj z drugimi organizaciji borili proti lakoti in smrti. Vsakič, ko nam je uspelo v državo pripeljati novo zalogo hrane in zdravil, smo zmanjšali število žrtev. Hrano smo razdeljevali v taboriščih za ljudi, ki so pribežali v bližino glavnega mesta. Glas o nekakšnih organizacijah iz tujine, ki so delile hrano, se je hitro razširil po angolskem podeželju. Za mnoge smo bili zadnje upanje. Kljub strahotnim govoricam o napadih na civiliste, so se podali na nevarno pot do prestolnice in bližnjih naselij.
Vsakič, ko smo razdeljevali vreče s hrano, so se ljudje podpisali na sezname prejemnikov. Opazil sem, da se je malokdo znal podpisati. Večinoma so na listih zevali veliki in okorni znaki X. Dojel sem, da večina zaradi državljanske vojne nikoli ni bila v šoli. Brati, pisati, ter obvladati osnovne računske operacije? Zakaj? Pomembno je bilo preživeti in nahraniti lastne otroke.
Vojne so zlo in ene največjih ovir za otrokov dostop do izobraževanja. Za otroke iz področij, kjer divja vojna vihra, je šolanje oddaljena misel. Od vseh osnovnošolskih otrok, ki ne morejo obiskovati pouka, jih več kot tretjina prihaja iz držav, kjer potekajo oboroženi spopadi. Četrtina najstnikov brez dostopa do izobraževanja živi v vojnih razmerah.
V Jemnu šole ne obiskuje 6.5 milijona otrok. Šole so zaprte, šolske stavbe porušene. Šolski sistem ne obstaja, zato še tista peščica učiteljev, ki je ostala v Jemnu, poišče alternativne vire zaslužka.
V Centralnoafriški republiki je večina šolskih stavb porušenih zaradi državljanske vojne. Družine so morale zbežati iz svojih domov. Otroci živijo v stalnem strahu, da jih bodo ugrabili. Ugrabljene otroke pogosto izurijo za otroške vojake ali jih prisilijo v otroške poroke. Zaradi oboroženih spopadov več kot pol milijona otrok ne obiskuje šole.
Zaradi vojn in nasilnih spopadov starši in njihovih otroci pogosto poiščejo varnejša zatočišča izven svoje domovine. Ljudje se resda počutijo varnejše, vendar zaradi svojega statusa “prebežnika” ali “begunca” pogosto ne morejo dostopati do izobraževanja. Samo v letu 2017 štiri milijone begunskih otrok ni bilo vključenih v procese izobraževanja. [1]
Leto in pol, ki sem ga preživel v Angoli, je spremenilo moj pogled na življenje. Spoznal sem, da smo ljudje neločljivo povezani. Kot človeštvo lahko preživimo samo tako, da drug drugega dvigujemo iz bede ter si delimo upanje. Sprva sem sodeloval pri razdeljevanju hrane in zagotavljanju osnovne zdravstvene oskrbe. Kasneje sem sodeloval pri razvijanju projekta, ki je otrokom “pripeljal” šolo. Organizirali smo enostaven pouk in si prizadevali, da bi v težkih vojnih trenutkih šolanje postala prednostna naloga vlade. In tako sem vse do današnjega dne neločljivo povezan s prizadevanji za dostop do izobraževanja.
Pandemija se je dotaknila vsakega od nas, ter pustila brazgotine na šolskih otrocih in šolskih sistemih. Kot globalna skupnost se sprašujemo, kako naprej. Kako “bolje okrevati”? Moje osebno prepričanje je, da je skrajni čas, da vsak otrok dobi dostop do kvalitetnega izobraževanja. Samo tako nam bo uspelo ustvariti spodbudno, vsakemu človeku prijazno okolje ter se uspešno spopadati s prihajajočimi krizami.
Avtor: Joao Martins, ADRA Europe regional director
[1] ADRA International: https://inschool.adra.org/wp-content/uploads/2020/10/adra-global-education-report.pdf
