Slovenska karitas od leta 2006 dalje v sodelovanju s slovenskimi misijonarji in lokalnimi Karitas glede na potrebe lokalnega prebivalstva v posameznih državah Afrike podpira razvojne in humanitarne projekte s področja oskrbe z vodo in hrano ter zdravstva in šolstva ter omogočanja dela domačinom. Afriško celino, ki je med vsemi najrevnejša, poleg splošne revščine pestijo še mnogi drugi problemi. Države in njeni prebivalci se vse težje spopadajo s posledicami podnebnih sprememb, ki povzročajo predvsem hude in dolgotrajne suše ali pa na drugi strani poplave, ki odnesejo ves pridelek in imetje. Že v času ko ni naravnih katastrof, družine na podeželju, kjer se večina ljudi ukvarja s poljedelstvom, težko pridelajo dovolj hrane za preživetje družinskih članov. Drugih možnosti za delo in zaslužek je na podeželju držav, kjer delujemo, zelo malo. Državam primanjkuje tudi sredstev za gradnjo in delovanje osnovne infrastrukture, kot so šole, zdravstveni centri in vodnjaki. Konflikti in bolezni pa še dodatno izničijo osnovne pogoje za življenje in napredek ljudi. V zadnjih dveh letih h temu prispeva tudi epidemija COVID-19, ki zaradi omejitev in izgube vsakodnevnega zaslužka povzroča še več revščine, lakote ter pogosto onemogoča otrokom dostop do šolanja.
Ob spremljanju projektov na terenu v Ruandi in Burundiju, kjer izvajamo večina naših projektov ob podpori akcije Za srce Afrike in s sofinanciranjem Ministrstva za zunanje zadeve RS, ter v pogovorih z lokalnim prebivalstvom, misijonarji in sodelavci Karitas, sta izstopali najbolj dve potrebi, ki bi omogočali ljudem boljše pogoje za življenje. Prva je, da bi imeli ljudje možnost dela in zaslužka, tudi izven kmetijstva. Tako bi imeli sredstva za osnovno preživetje družin. Druga, ki je tudi zelo pomembna za zmanjšanje revščine pa je, da bi imeli vsi otroci in mladi v Afriki možnost hoditi v šolo, da bi bili deležni dobre izobrazbe in s tem možnosti za boljšo prihodnost.
V Ruandi, kjer ima možnost zaključiti osnovno šolanje okoli 70% otrok, v Burundiju le 40 %, je premalo šolskih zgradb in pedagogov za vse otroke. V javnih šolah, posebej na podeželju, je v razredu večinoma okoli 60 otrok, včasih tudi do 100, in 1 učitelj. Učitelji so večinoma slabo plačani in zato manj motivirani za delo. Otroci se ob takšnih pogojih zelo malo naučijo. Kvalitetna izobrazba je dostopna mladim večinoma le v privatnih šolah, ki si jih zaradi visokih šolnin lahko privoščijo samo bogatejši. Otroci, še posebej dekleta, so pogosto tudi odsotni iz šole, ker morajo doma pomagati v gospodinjstvu, s prinašanjem vode, čiščenjem hiše, delom na polju. Odsotni so tudi zaradi bolezni, kot so malarija, huda podhranjenost, ki lahko pusti otrokom posledice na telesnem in intelektualnem razvoju celo življenje. Nekateri starši v Ruandi in Burundiju pa zaradi skrajne revščine otrokom ne morejo plačati šolnine ali kupiti obvezne uniforme in zato le-ti ne obiskujejo šole. Včasih pa morajo družine zaradi konflikta ali posledic podnebnih sprememb kot so dolgotrajne suše, poplave, zapustiti svoj dom in se seliti v druge kraje ali države, kjer imajo otroci zopet manj možnosti za izobraževanje. Na Slovenski karitas zato skupaj z misijonarji posvečamo veliko pozornost podpori šolstva v Afriki. Hkrati pa v programu Z delom do dostojnega življenja omogočamo možnosti dela staršem, da lahko z zasluženim družini zagotovijo preživetje in otrokom omogočijo šolanje.
V zadnjih petnajstih letih je Slovenska karitas v Ruandi, Burundiju, Malaviju in Bocvani zgradila ali dogradila in opremila 6 osnovnih šol in 2 srednji šoli ter 1 vrtec. Misijonarji ob tem skušajo zagotoviti revnimi otrokom dobre učitelje in učinkovito osnovno šolanje v razredih, ki niso prenatrpani. Šolnine so simbolične ali pa starši v zameno povrnejo s svojim delom za skupno dobro. Na misijonskih osnovnih šolah otrokom zagotovijo tudi dnevni obrok, česar v javnih šolah ni.
V letih 2015 do 2017 smo ob sofinanciranju Ministrstva za zunanje zadeve zgradili novo osnovno šolo z 12 učilnicami v kraju Nyangungu v Burundiju, kjer je v letu 2012 hud vihar močno poškodoval zgradbo šole, ki je bila zidana z blatom in večina otrok že tri leta ni mogla obiskovati pouka. Eden izmed 192 staršev, vključen v gradnjo šole je dejal: »Delo pri tej šoli mi je veliko pomenilo, ker vem, da se bodo naši otroci lahko tukaj učili in tudi mi kot družina si sedaj lahko kaj kupimo.« V šoli uči 17 lokalnih učiteljev. Ravnateljica, ga. Maria Rosa, je po enem letu delovanja šole povedala: »Sedaj ko je zgrajena nova šola, je tu zopet tudi življenje. Imamo zares dobre pogoje za delo, tudi zbornico, kjer se lahko z učitelji pogovorimo in načrtujemo pouk. Učenci imajo lepe učilnice in šolske klopi. Za kar smo posebej hvaležni so stranišča, ki jih prej nismo imeli. Učence poučujemo tudi o higieni prostorov.« Učenka Edisa, ena izmed 900 otrok, ki obiskujejo to novo šolo, pa je povedala: »Zelo sem vesela, ker lahko hodim v to šolo. Se dobro učim. Rada bi postala medicinska sestra.« V letu 2017 smo zagotovili tudi učbenike za šolski sklad za zadnjo triado. Tako imajo ti učenci sedaj vsak svoj učbenik. Kvaliteta pouka se je zelo izboljšala.
Skupaj s slovenski misijonarji se bomo še naprej trudili, da bi v te razmere ljudem prinašali trajno upanje za boljšo prihodnost z omogočanjem izobraževanja čim večjemu številu mladih na območjih in v državah, kjer pomagamo.
Zaključila pa bi rada z upanjem, da pandemija COVID-19 v državah Afrike ne bo pustila velikih posledic pri izobraževanju mladih, ki v času zaprtja držav, večinoma niso imeli možnosti pouka na daljavo, saj veliko območij še nima interneta,šole in družina računalnikov. Posebej v najrevnejših območjih Afrike, pa je velik problem tudi, da se nekateri otroci in mladi po zaprtju v zvezi z epidemijo ne vračajo nazaj v šolo, še posebej dekleta ne. To je klic vsem voditeljem sveta! Izobraževanje mladih bi moralo biti prednostna naloga v vseh kriznih razmerah, tudi ob pandemiji COVID-19.
Avtorica: Jana Lampe, Slovenska karitas
